»Videla sem jo, kako se je igrala s prijateljicami v gorah, in to mi je priklicalo v spomin lastno otroštvo. Želela sem posneti film o tem čudovitem času, ki lahko nenadoma kar izgine.«

»Moja mama namreč trpi za Alzheimerjevo boleznijo in prebral sem novo študijo ameriškega start-up podjetja, ki je pokazala, da LSD v nizkih odmerkih stimulira receptorje v možganih, ki pri Alzheimerjevi bolezni propadajo.«

»Vojska me je že od otroštva fascinirala. Veliko sem bral zgodovino, spoznal častniški poklic in ugotovil, da gredo tja veliki ljudje in si želim biti podoben njim. Najtežji del, hkrati tudi najlepši, so terenska vzpostavljanja. Verjamem, da brez malo trpljenja sreče ni, če ne bi bilo težko, tudi jaz ne bi bil zdaj tako nasmejan.«

»Imela sem vrsto fantov, ampak, ne. Veste, kaj je bilo? Bila sem visoka in ljudje so moji mami dopovedovali, da bi zaradi tega morala postati manekenka. Poleg tega sem bila obsedena z modo.«

»Travisa občudujem že od otroštva, zdaj pa sva skupaj spisala zgodovino.«

»Kvote so pomembne, odstirati v zgodovini umetnosti pozabljena imena je pomembno, ampak to je šele ničelna stopnja.«

»Poglobila sta se v urbano in arhitekturno zgodovino mesta, vzporedno sta pozorno spremljala pereče sodobne urbanistične in infrastrukturne probleme Ljubljane.«

»Upam, da zanetim čim več iskric.«

»Mislim pa, da je iskren odgovor na vaše vprašanje, zakaj sem posnela ta film, ta, da sem ga osebno potrebovala zato, da bi razmislila, kakšen človek želim biti v prihodnosti.«